Spoštovani predsednik vlade, dr. Robert Golob,
pišem vam kot navaden državljan, ki mu ni vseeno za prihodnost Slovenije. Ne prihajam iz političnih vrst, nisem aktivist, ne iščem funkcij – a opazujem, poslušam in občutim utrip ulice, ki je vse manj potrpežljiv.
Vaša zmaga na volitvah je bila pospremljena z velikimi pričakovanji. Obetali ste transparentnost, obnovo javnega zdravstva, digitalizacijo, zeleni preboj. Danes, nekaj let pozneje, pa je vse več ljudi prepričanih, da nas je doletel predvsem preboj – potrpljenja.
Cene rastejo, stanovanja so za mlade nedosegljiva, zdravstvo razpada, učitelji in zdravstveno osebje bežijo. Ljudje čakajo – na reforme, na zdravnike, na boljše čase. Vmes pa poslušajo vaše govore o trajnosti, napredku in evropskih sredstvih. A kako trajnostno je, da upokojenec z 500 evri ne ve, ali bo ogrel stanovanje? Kako napredno je, da otroci čakajo mesece na specialista?
Spoštovani, vaša komunikacija postaja zmes tišine in PR nastopov. Ko gre za krizne situacije, vas pogosto ni slišati. A ko gre za odprtje sončne elektrarne, ste tam – z nasmehom in govorom. Razumem simboliko, a ljudje iščejo resničnost, ne všečnih podob.
Morda je težko vladati v teh časih. A ste si želeli to odgovornost – in ste jo dobili. Zato vas sprašujem: kdaj boste nehali kazati s prstom na prejšnje vlade in začeli reševati težave, ki so zdaj tukaj in zdajšnje?
Moj predlog: obisk, brez kamer, brez PR ekipe, v kateremkoli domu za ostarele ali zdravstvenem domu. Pogovor z ljudmi. Iskren. Tam boste slišali, kaj pomeni »zeleni prehod« – za tiste, ki si niti osnov več ne morejo privoščiti.
Z ironičnim spoštovanjem,
Zaskrbljen državljan Republike Slovenije
(Ime zadržano – dokler ne postane ponovno varno misliti naglas.)
