Prihaja čas. Znova. Čas, ko bo stara resnica potisnjena v kot, namesto nje pa bo na plano stopila nova – politično olepšana, retorično spolirana, čustveno manipulativna “resnica” o ubogih, nedolžnih, pobitih.
Ne gre za zgražanje nad smrtjo ljudi – vsaka smrt je tragična. A težava nastopi, ko se namerno briše kontekst, ko se storilci predstavljajo kot žrtve, in ko se v imenu narodne sprave začne risati podobo belih angelov z oljčno vejico, oblečenih v uniforme SS formacij, domobranskih enot in pomožnih policij pod poveljstvom okupatorjev. In tudi gestapa.
To ni sprava – to je sprenevedanje. To ni zgodovina – to je potvarjanje. Nihče razumen ne zagovarja povojnih pobojev, a zamenjava te razprave z glorifikacijo tistih, ki so sodelovali z nacističnim in fašističnim režimom, je nevarna. Zgodovinski revizionizem, ki se širi po Balkanu, postaja mehanizem za politično rehabilitacijo poraženih ideologij.
Na Hrvaškem to vidimo pri preimenovanju ulic, koncertih Thompsona, javnem poveličevanju ustaštva. V Srbiji se četniki razglašajo za domoljube. V Sloveniji se med tem domobranci predstavljajo kot “junaki proti komunizmu”, pri čemer se zanemarja osnovno dejstvo: služili so okupatorju.
Značilna tišina uradnih institucij, previdno umikajoča zgodovinopisja, in pretvarjanje, da gre zgolj za »drugačen pogled«, nas vse skupaj pelje v družbeno amnezijo.
In prav zato – ker se zgodovina, če jo ne varujemo, piše znova – moramo vztrajati pri resnici. Ne pri ideološki, temveč pri zgodovinski. Tudi če je boleča. Tudi če ni vsem všeč.
