Toliko o tem, kaj se nikoli ne bi smelo zgoditi – a se je. Toliko o tem, da se vsa ta morija – vsa ta smrt, trpljenje, razčlovečenje – ne bi smela nikoli poveličevati. Ne v pesmi, ne v političnem govoru, ne v barvah zastav, in zagotovo ne pod pretvezo domoljubja.
V svetu, kjer se zgodovina vse pogosteje uporablja kot politično orožje, postaja nevarno normalno, da se zločini preteklosti olepšujejo. Nekatere vojne in režimi dobivajo mitsko podobo, zločinci postajajo »junaki«, in celo žalostne zgodbe se sprevračajo v zmagoslavne himne.
Domoljubje ni kričanje. Ni petje pesmi o puškah, »sovražnikih« in krvi. Pravo domoljubje je v spoštovanju – do preteklosti, do vseh žrtev, do resnice. Je v zavračanju sovraštva in v gradnji skupne prihodnosti.
A kljub temu – še vedno poslušamo pesmi, ki vnašajo razdor. Ki slavijo vojne. Ki pozabljajo na to, da so trpeli tudi tisti na »drugi strani«. Znova se pojavljajo simboli, ki bi morali ostati v zgodovinskih muzejih, ne na koncertnih odrih ali političnih zborovanjih.
Toliko o tem, da se zgodovina ne ponavlja. Ker se ponavlja – ko dovolimo, da postane pesem. Ko jo zapakiramo v »kulturno dediščino«, brez kritičnega premisleka. Ko mlade učimo, da je domoljubje moč, ne pa sočutje.
Pravi patriot ni tisti, ki kriči, da ljubi svojo državo – ampak tisti, ki ne dovoli, da se njen obraz znova popacka s sovraštvom. Ki verjame v mir, ne v povračilo.
In zato – toliko o tem, da se ne bi smelo zgoditi. A se je. Če ne bomo govorili jasno danes, bomo morda peli napačne pesmi jutri.
